»Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.«

»Tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«

»Na svidenje, prijatelj, srečno, srečno. Preljubi moj, ti v srcu si z menoj. Vsem usojena ločitev mi za večno obljublja znova snidenje s teboj.«

»Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha.«

»Problem smrti je le umrljivost, sicer pa bi menda kar šlo.«

»Razklan sem. / Sekira brezupa tiči v prsih in obnjo tolče srce, / magnezijev sij bolečine se zrcali v nebesnem svodu.«

»Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.«

»nebo je prazno // bogovi so umolknili // zapustili so nas / na zapečatenem planetu«

»[I]mam nedoločnost / nedokončan sem / nedokončen // nobene dokončnosti / nimam gotovosti nimam / popolnosti tudi ne«